Drži, nogomet je izrazito ciklično dogajanje, pri katerem tudi, ko gre za najboljša moštva, obdobju uspehov brez izjeme sledi obdobje neuspehov in obratno. A pri tem je ponavadi najboljši kriterij za sodbo o dosežkih neke ekipe razmerje med dolžino uspešnega in neuspešnega dela posameznega cikla. In če iz tega zornega kota pogledam na dosežke aktualne generacije Barcelone, katere cikel se v teh dneh brez dvoma končuje, ne morem mimo spoznanja, da me je vse skupaj močno presenetilo.

Cikel, ki ga je zaznamovalo sodelovanje kmalu bivšega trenerja Franka Rijkaarda in predvsem Ronaldinha, Samuela Eto’oja, Deca ter pozneje tudi Lionela Messija je trajal (zdaj že lahko uporabljamo preteklik) natanko pet let, njegova razčlemba pa priča o tem, da je ponos Katalonije v tem času iztržil precej manj od pričakovanj.

Res je, ko je ekipa z omenjenim okostjem po tranzicijski sezoni 2003/04 zrasla v nesporno najboljše klubsko moštvo na svetu, je v dveh sezonah osvojila dva naslova španskega prvaka in se pred natanko dvema letoma tudi zavihtela na vrh prestižne lige prvakov. A ne morem se znebiti občutka, da bi to moral biti le njen začetek in da je imela vse potrebno za …