Drži, nogomet je izrazito ciklično dogajanje, pri katerem tudi, ko gre za najboljša moštva, obdobju uspehov brez izjeme sledi obdobje neuspehov in obratno. A pri tem je ponavadi najboljši kriterij za sodbo o dosežkih neke ekipe razmerje med dolžino uspešnega in neuspešnega dela posameznega cikla. In če iz tega zornega kota pogledam na dosežke aktualne generacije Barcelone, katere cikel se v teh dneh brez dvoma končuje, ne morem mimo spoznanja, da me je vse skupaj močno presenetilo.
Cikel, ki ga je zaznamovalo sodelovanje kmalu bivšega trenerja Franka Rijkaarda in predvsem Ronaldinha, Samuela Eto’oja, Deca ter pozneje tudi Lionela Messija je trajal (zdaj že lahko uporabljamo preteklik) natanko pet let, njegova razčlemba pa priča o tem, da je ponos Katalonije v tem času iztržil precej manj od pričakovanj.
Res je, ko je ekipa z omenjenim okostjem po tranzicijski sezoni 2003/04 zrasla v nesporno najboljše klubsko moštvo na svetu, je v dveh sezonah osvojila dva naslova španskega prvaka in se pred natanko dvema letoma tudi zavihtela na vrh prestižne lige prvakov. A ne morem se znebiti občutka, da bi to moral biti le njen začetek in da je imela vse potrebno za še najmanj petletno vladavino oziroma vsaj za najmanj petletno konstantno osvajanje takih ali drugačnih lovorik.
Mnogi so Barci napovedovali celo še daljši niz uspehov in prav zato je takojšnji padec prišel kot veliko presenečenje. Še več, verjetno ga ni junaka, ki bi si pred dvema letoma, ko je Barcelona v velikem slogu pokorila tako domačo kot mednarodno sceno, upal staviti na to, da v naslednjih dveh sezonah ne bo osvojila niti ene same lovorike. Zase vem, da na to nisem bil pripravljen staviti niti evra.
A ekipi, ki je še dve sezoni nazaj tako zelo navduševala in zlezla celo v srca navijačev drugih klubov, je uspel prav ta neslavni dosežek. Če hočete, lahko zdaj s prstom pokažete na Rijkaarda, ki je po odhodu svojega pomočnika v uspešnih sezonah Henka ten Cateja povsem izgubil kompas, povlekel niz nerazumljivih potez in dokazal, da za trenerski poklic ni najbolj nadarjen.
Če hočete, lahko okrivite predsednika Joana Laporto, ki se je Rijkaardove izgubljenosti v vesolju prepozno zavedel in se je predolgo obnašal, kot da je v njegovem klubu vse v najlepšem redu. Lahko pa se tudi odločite za to, da boste grešnega kozla poiskali pri egocentričnih Ronaldinhu, Eto’oju, Decu in še komu (a predvsem pri omenjeni trojici), ki so znali brezhibno delovati le v idealnih okoliščinah, nato pa so ob prvih najmanjših težavah slačilnico Barcelone spremenili v neprijazno bojišče.
Prav imate vsi, kajti razlog za zaton potencialne dinastije, se brez dvoma skriva v prepletanju vsega naštetega in še česa. A to zdaj niti ni tako pomembno. Bolj pomembno se mi zdi, da krivci s skupnimi močmi niso le uničili dveh zaporednih sezon enega najbolj simpatičnih klubov na svetu, ampak so zelo resno ogrozili tudi tretjo.
Zakaj menim tako? Preprosto zato, ker bomo to poletje priča pravi katalonski revoluciji (ni pomembno, ali bosta od nosilcev igre odšla le Ronaldinho in Deco, ali bo seznam daljši, revoluciji bomo priča v vsakem primeru), vse skupaj pa pri Barci ne bi morali tempirati slabše. Kako le, ko pa je za vogalom evropsko prvenstvo, ki bo trajalo praktično ves junij, zaradi izjemno slabe letošnje sezone pa bo morala biti Barcelona v polni formi že avgusta, ko jo čakajo ključne kvalifikacije za uvrstitev v ligo prvakov.
Časa za sestavo nove ekipe pod taktirko že izbranega novega trenerja Josepa Guardiole je tako izjemno malo in poletje v Barceloni bo zato še bolj vroče, kot bi bilo v primeru, da bi imeli na voljo celotno obdobje od začetka junija do sredine septembra. Nekateri boste ob tem zagotovo dejali, da imajo Katalonci kljub vsem pretresom zdravo mlado jedro, okrog katerega tudi v kratkem času ne bo težko zgraditi dobre ekipe. Do neke mere se s tem celo strinjam, a vseeno me vse skupaj kot vsakega pravega ljubitelja nogometa, ki Barcelono najmanj spoštuje, če ne celo še kaj več, pošteno skrbi.
Andrej Miljković BLOGI UPORABNIKA (09.05. ob 10:06)
SPISAL:
